[ Pobierz całość w formacie PDF ]
jokal je, da so mu tekle solze po obrazu in Francka je
stala ob postelji vsa zbegana. Zmerom bolj je bil slab,
treba ga je bilo prena0 ati s postelje in na posteljo in
Francki, dasi jo je bilo sram tega ãuta, so se gnusili mrtvi
udje, pokriti z ohlapno, sivo koÏo. Tudi pitati ga je bilo
treba, ker so se mu roke tresle in juha se mu je razliva-
la po bradi in po srajci.
Mihov je zasluÏil 0 e toliko, da so Ïiveli, toda stari, dasi
poluslep in otroãji, je ãutil, kako je 0 lo navzdol, kako se
je vr0 ilo polagoma nekaj stra0 nega, in mrtve bele oãi so
se ãasih 0 iroko odpirale, nema groza je bila v njih. »Sa-
mo da si tukaj, Francka & ostani v izbi, Francka!«
91
NA KLANCU
BESeDA
Ali Francka sama se je bala Ïivljenja. Komaj je stopila
vanj, Ïe tisti veãer, ko je stala v poroãni obleki in s po-
roãnim vencem na glavi v veÏi in se je drÏala krãevito za
duri, da bi se ne zgrudila od slabosti in nerazumljivega
strahu, so minile vse sanje in vse priãakovanje je izginilo
kakor da bi ji bil kdo v tistem hipu naglas razodel vso
Ïalostno prihodnost. Kakor da bi bile same sanje, tako
so minili tisti dnevi, ko sta stala pod kostanjem ob jas-
ni jesenski noãi in sta govorila s 0 epetajoãim, ljubezni-
vim, upanja in zaupanja polnim glasom o Ïivljenju, ki
ãaka nanju in je blizu. Kakor sanje & Tisto noã, ko je
pri0 el domov ves trepetajoã in bled, je vzela na rame
teÏko breme, ali tako teÏko je bilo in stra0 no, da je oma-
hovala. TeÏko je bilo, ker so se v tistem trenutku, ko ga
je vzela na rame, poslovile za zmerom vse lepe sanje,
zadnji ostanki otro0 kega upanja, ki so bili 0 e ostali v srcu
globoko skriti. Pri0 lo je Ïivljenje, temno je bilo, brez ve-
selja in polno skrbi. Njen obraz je bil resen, na ãelu se je
prikazala majhna gubica.
Tonetu so prisodili teden dni zapora. Vrnil se je do-
mov ãemeren, od tistega veãera se je bil postaral. Ljud-
je so govorili o stvari po trgu in izneverilo se mu je 0 e
veã prijateljev pogledal je zaãuden, kadar je pri0 el kdo
naroãit obleko ali prinesel popravit. Odslovil je bil de-
lavca in uãenca in ãasih je sam sedel brez dela po ves
dan. Prej je bil naroãen na nem0 ke ãasopise s slikami,
92
NA KLANCU
BESeDA
toda ni imel ãasa, da bi bil bral. Zdaj je zbiral posamez-
ne 0 tevilke, sestavljal jih v letnike ter bral dolge romane,
ki so se vlekli od prve do zadnje 0 tevilke. âasih se je na
veãer malo razvedril in je pripovedoval Francki povesti
o nem0 kih baronih in kontesah, o razbojnikih, o grofu
Monte Kristu, o Rinaldiniju, in ugibala sta, ãe se je vse
to res kdaj godilo ali nikoli & Toda mahoma je utihnil in
obrvi so se mu spet povesile: izpregledal je nenadno in
zazdelo se mu je sme0 no in ostudno, da sedita kakor
otroka in si pripovedujeta storije, ko Ïe gleda skozi okno
ubo0 tvo z belimi oãmi in reÏeãimi ustmi &
Gledalo je skozi okno, ali prihajalo je zmerom bliÏe,
naslanjalo se je s komolcema, vzpenjalo se in je priha-
jalo, vsa soba je bila Ïe polna mrzle sape, v izbi je stokal
oãe in strah ga je bilo. Mihov je planil izza mize, kakor
da bi ga poklicalo s surovim glasom, begal je po sobi z
nagubanim ãelom in mislil je ãudne misli, zatopil se je
popolnoma v sanje, ki so bile tako jasne, da je ãasih ãisto
pozabil na resnico in se je strahoma zaãudil, ko se je ozrl
s treznim pogledom po sobi. Sanjal je o veliki dedi0 ãini,
o tisoãih, da celo o milijonih in razsipal je denar na vse
kraje, dajal je vsem, ki so hoteli, beraãi so prihajali k
njemu in ko so 0 li od njega, so si kupavali hi0 e. On sam
je imel palaão v mestu, vrtove, gozde, Francka se je vo-
zila v koãiji, s 0 tirimi pari iskrih belcev, v u0 esih, na ro-
kah, okoli vrata vse polno zlatine in dragih kamenov &
93
NA KLANCU
BESeDA
Sanje so bile zmerom drugaãne, zmerom si je izmislil
kaj novega, ponavljal ni nikoli in tako je uÏival v sanjah
zmerom iznova in zmerom raj0 i se je zatapljal vanje.
Îivel je Ïe Ïivljenje vseh grofov, kraljev, bogata0 ev, raz-
bojnikov, ki jih je poznal iz nem0 kih romanov. Sredi
branja je ãasih postal ter se zamislil: on bi delal drugaãe,
Ïivel bi drugaãe. In popravljal je romantiãno delo nem-
0 kega pisatelja, 0 ele njegova vroãa domi0 ljija domi0 -
ljija slabotnega, pla0 nega ãloveka brez energije je dala
romanu pravo romantiãno Ïivljenje.
Kolikor bolj se je izgubljal v sanje, tem stra0 neje mu
je bilo Ïivljenje in kadar se je nenadoma predramil, je bil
obup tako velik, da bi mahoma konãal vse, razbil si gla-
vo ob steni. Le redkokdaj se je ozrl z jasnim pogledom
naokoli in se je tolaÏil: »Mlad sem, grem lehko kamor-
koli svet je velik; kjer jih Ïivi toliko, bom tudi jaz in bo
Ïivela moja druÏina. Samo bojazljivec in brezsrãneÏ si
razbija glavo ob zidu!« Ali to je 0 lo mimo, zasijalo je
samo in je ugasnilo. Kadar je pogledal na Francko skri-
vaj, ko ga ni videla in je bil njen obraz skoro spaãen od
skrbi in Ïalosti, se je odvrnil strahoma in sanje so se vr-
nile od vseh strani s silno moãjo.
Nikoli ni veã videl, da bi se Francka veselo in zauplji-
vo nasmehnila. Njen smeh je bil zdaj drugaãen, hipen,
ustnice so zatrepetale tako, da je bil smehljaj skoro po-
doben pritajenemu, siloma pridrÏanemu joku &
94
NA KLANCU
BESeDA
Toda bliÏalo se je nekaj novega, ãudovitega. Oãi so
[ Pobierz całość w formacie PDF ]