[ Pobierz całość w formacie PDF ]
ri s tem, kakor z onim, jo je surovo odganjala in se ji je
v obraz smejala: »O krompirju vpra0 a0 ? Kaj? Stori po
svoji glavi! Kaj mene vse skupaj briga, pustite me v miru,
poberi se!«
Vãasih je naletel na tako Orel in se ji bliÏal s svojo pla-
ho okornostjo in zaljubljenostjo.
»Ne dotikaj se me!« ga je prosila. »Kje se predrzne0 &
ti moj dragi!«
In mahoma je stopila preko praga in zaloputnila vra-
ta, da se je vsa hi0 a pomajala.
71
BELA VRANA
BESeDA
Mati je prihajala k njej in jo pogovarjala. Govorili sta
in govorili in se nazadnje sporazumeli v Ïalosti in sol-
zah.
»Jaz bi vse to razbila, to hi0 o, to zemljo, ta svet!« se je
rotila Ana vsa v solzah in stiskala bele Ïenske pesti.
»âlovek ni nikoli sreãen!« je ihtela mati. »Zemlja je
solzna dolina, na0 e Ïivljenje je solzno Ïivljenje! Kako naj
bi bili napravili s teboj, kako!«
»Pustili naj bi me bili!« je kriãala lici v solzah. »Kaj
nisem rekla: zame ni Ïenina na svetu! Tisti, ki bi bil, ne
more biti nikoli Ïenin!«
»Kako govori0 ? Bodi ãlove0 ka! Kdo te razume!«
»Saj me ni treba razumeti! Samo mir bi mi bili lahko
dali, pustili bi me bili, da Ïivim sama zase, vi okrutneÏi,
muãitelji in ne roditelji!«
Za materjo je prihajal k hãeri 0 e oãe in se vãasih ãud-
no in nemo0 ko razmehãal. Iztegnil je roko do Ane, po-
tegnil jo k sebi in jo stiskal v naroãju kakor bolnega, raz-
vajenega otroka. In s hripavim glasom je silil vanjo: »Kaj
bi rada, reci, Anica, kaj bi Ïelela? Ali si videla mojo nji-
vo, posejano z nem0 ko deteljo, ki je zdaj v rdeãem cvet-
ju, ali si videla? Ali hoãe0 tisto njivo? Kaj si videla moj
novi ãebelnjak s pisanimi panji, ali bi tega hotela? Kaj se
spominja0 na0 e rdeãke, na0 e najbolj0 e kravice? Njo ti
bom dal, ãakaj me, da bo0 pila njeno mleko, njo ti bom
dal!«
72
BELA VRANA
BESeDA
Izpustil jo je za trenutek, od0 epal v veÏo, naroãil ne-
kaj zunaj dekli in se naglo vrnil. In ko so se zaãuli na
dvori0 ãu koraki, je dvignil Ano s svojimi moãnimi ko-
0 ãenimi rokami kakor otroka in ji kazal skozi okno.
»Glej, rdeãko ti peljejo, na0 o najbolj0 o kravico, da bo0
pila njeno mleko! Ali jo vidi0 , ali?«
Poznejo je Ana zbolela in sicer za vroãinsko bolezni-
jo. Nekako poleti je bilo to in vsa vas je bila v strahu.
Mlada Ïena je leÏala v sobi na desno, kamor so bili pre-
nesli njeno posteljo in se zdaj tresla v silni mrzlici, zdaj
se zopet kuhala v grozni vroãini. Skoraj se ji je priãelo
blesti, s 0 iroko razprtimi oãmi je gledala v okno nasproti
postelje in govorila vsem ueumljivo in nezasli0 ano.
Ob veãerih in letnih noãeh so se zbrali okoli njene po-
stelje mati, oãe, moÏ in bolniãine sestre in ona jim je go-
vorila: »Ali veste, da jaz nisem poroãena? Kaj ne, vsi to
veste! Moj Ïenin se 0 ele pripravlja! Ogrnil bo zlat ma0 ni
pla0 ã, obul bo zlate ãevlje, ko pride pome!«
âe je bil zunaj pi0 in je 0 umela sapa v drevesnem
vrhovju, je dvignila potno glavo nad vzglavjem, kazala
z roko na enega od navzoãnih in govorila: »Pojdi in po-
glej, ali ni to on? Ali ne 0 umi to njegov pla0 ã?«
»Ne!« je zatrjeval Ïalostno organist. »Vihar je zunaj,
vihar 0 umi!«
»Ali si pogledal, ali si natanko videl?« je izpra0 evala
neutolaÏljivo. »Kaj se je posvetilo? Ali ni to zlato, ki je
73
BELA VRANA
BESeDA
na0 ito po njegovi obleki? In ta ropot, ali ni njegov voz,
ali ne rezgeãejo njegovi konji?«
»Ne!« so ji odgovarjali. »Zunaj grmi in se bliska!«
Ko je okrevala, je bila bleda, sloka in skoraj brez las.
Kakor bi se Ïivljenje iz nje norãevalo in jo osme0 ilo, tako
jo je bilo vso preobrazilo. âe jo je poznal prej tujec, pa
se je vrnil zdaj v vas, je ni veã spoznal. In tudi njeno ve-
denje je postalo drugaãno. Zdaj ni veã hodila na dom,
da bi toÏila in zbadala zaradi svoje nesreãe in tudi v svo-
jem novem domu ni veã govorila o sebi. A ta njen veã-
ni molk je bil vsem, ki so Ïiveli okoli nje, 0 e moãnej0 i.
Mati je jokala okrog nje in brez uspeha prosila, 0 epavi
oãe je govoril, ves hripav od ginjenosti, da ji da Sirko, t.
j. tisto kobilico, ki je njemu najbolj pri srcu, samo naj bo
zopet taka, kakor je bila. Naj govori, naj se krega, naj
zbada, kolikor hoãe, samo naj ne molãi, ker je to nekaj
najteÏjega in takega, kar se ne da veã prena0 ati.
Organist je pri0 el nekoã pozno v noã domov, sezul
pred spalnico ãevlje, tiho odprl vrata in priãel v meseãi-
ni, ki je sijala skozi belo zastrta okna, hoditi po sobi. Ho-
dil je dolgo, stopil k Ïenini postelji, prekriÏal na prsih
roke in naenkrat skoraj zakriãal, kakor bi doÏivel nekaj
groznega: »Veã ne morem prena0 ati, veã ne! Ali je to
dom?«
74
BELA VRANA
BESeDA
Nenadoma je pokleknil in gledal po postelji: »Prosim
te, lepo te prosim, govori z mano! Bij me, psuj me, samo
ne molãi!«
Ana se je obrnila v stran in ni niã odgovorila. Organist
je 0 e dolgo kleãal, se nekam zamislil in naposled vzdiho-
vaje in tiho od0 el v podstre0 no izbo, kjer je samoval Ïe
dolge mesece.
Neko muãno in moreãe razpoloÏenje je leglo po vsej
hi0 i. Stanovalci so hodili tiho drug mimo drugega, spo-
gledovali se z zami0 ljenimi in ãudnimi pogledi in se med
seboj umikali, kakor bi se bali. Ne v hi0 i ne zunaj nje ni
nihãe govoril. ·ele tam daleã onstran kozolca je stikala
sluÏinãad glave, si po0 epetavala in ugibala o ãudnih
vzrokih.
75
BELA VRANA
BESeDA
7
ekoã ponoãi je zaãutil organist, da je v pritliãju ne-
Nkaj za0 kripalo. Prebudil se je takoj, planil k odpr-
temu oknu, pogledal na cesto in videl v meseãini svojo
Ïeno, ki je bosa in zavita v ãrno ruto hitela nekam po
cesti. Naglo je obul hlaãe, pograbil suknjiã, tekel po
stopnicah na plano in ga spotoma oblaãil. Ko je pri0 el na
cesto, je bila Ïena Ïe daleã spodaj v vasi in videti je bilo,
da hodi vedno hitreje. Orel se je umaknil s ceste k hi0 am
in vrtovom, tekel strahoma in bos po rosni travi, kopri-
vah in kamenju in hipoma se mu je rodila tudi misel, da
bi zdaj spoznal skrite namene svoje Ïene. Pri0 la sta bila
Ïe daleã izven vasi. Ana se je ustavila na tratini, obrnila
se nazaj proti vasi in sedla v rosno travo. Orel je obstal
daleã od nje za hrastom in od tam motril, kolikor se je
dalo v polnoãni meseãini razbrati. Îena je sedela dolgo
skljuãena, pozneje vstala, vrgla od sebe ãrno ruto in ho-
dila poãasi sem in tja. Na sebi je imela samo noãno oble-
ko, njena glava je bila skoraj brez las, njene roke so bile
tako suhe in tenke kakor obeljene palice. Menda je ne-
kaj premi0 ljala. Obstala je, drÏala se z rokami za golo
glavo, 0 la proti gabru, ki je sameval na tratini, in se
76
BELA VRANA
BESeDA
pripravljala, kakor bi hotela splezati nanj. Poãasi je zo-
pet od0 la, pobrala ruto in se vrnila nazaj proti vasi. Tam
je zavila za Ïupni0 ãe, ustavila se ob Mraãnici, ki je delala
tam slap in padala z enakomernim 0 umom v tolmun,
vrgla zopet ruto od sebe in se ogledovala na desno in
levo. Orel je bil pri0 el za njo in je ãepel za bezgovim
grmom. Tresel se je, vznemirjen je bil in oãi so se mu
ãudno meglile, da je komaj mogel slediti kretnjam svo-
je Ïene. Glej to, naenkrat se je pripravljala, kakor bi ho-
tela skoãiti v vodo, zamahovala je z rokami, stopila na-
zaj in priãela nenadoma teãi proti tolmunu.
Organist je zakriãal, ali od strahu se je zaplel v vejovje
in padel po travi. Ana je obstala, kakor bi jo zadel s teÏ-
kim kamnom. Strmela je nekaj ãasa v tisto smer, od ko-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]